Deseti brat: Izvirni roman

Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani.

Prvo poglavje.

Mlad junak po polji S težkim srcem hodi.

S. Jenko.

Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Valter Scott, staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču vseh popotnih ljudí, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica. Da se torej tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da naše slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko priprostejo podobo, niso nič menj originalni ko staro-angleški Scottovi. To se vé samo ob sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila, ki bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil. Zató ne bode pripovedovavec te vse skozi resnične pripovedi poskušal veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati in to iz treh razlogov ne: prvič zató, ker ni mogoče misliti si Peharčka takošnega, kakor je v resnici bil, drugič ker ima le-tá poznanja vredni mož le začasno, hitro minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še enega krčmarja, Peharčku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to pa menda ne gre, da bi se sem ter tje enake reči dvakrat pravile.

Pred štirdesetimi leti torej je Peharček koščenega obraza, raztrganega slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in križatih naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil. Pri poliču je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je krčmarju Peharčku to in to nepotrebno reč pravil. “Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega vinčeka” djal je suknjar in zavzdignil kupo proti malemu oknu, da bi pijačo proti luči ogledal.

“Bogme, gladka!” pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala. “Tega mrčesa je povsod polno!”

“Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo močno to vince, kedar se cvet do dobrega vsede, da si bodo ljudjé, kedar se ga bodo prav po božji volji navlekli, lase in ušesa pulili, ter rudeče nosove pa otekle vratove, prazne mošnjice pa krvave butice nosili, kakor se v pesmi poje.”

“Bogme!” pravi Peharček; pa predno besedo končá, zasliši, da je voz pred hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in letí ven.

Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hišo pak je držala mala cesta ali bolje kolovozna pot v stran.

Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička in starši je glasno klical pijače. Krčmar je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod pazduho stisnivši: “Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro ste prišli iz Ljubljane, kedaj — v petek ste mimo šli. No zdaj vém, da ste zopet žavb, rož, kugljic in vsega mrčesa nakupili, in boste zdravili ljudí da bo strah.”

Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri sebi, kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Venceljem pripeljal. Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.

Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na voz naslonjena. “Peharček!” djal je zdravnik izprazniši do čista prvo kupo, “naprezi, da boš tega gospoda peljal na Slemenice. Saj veš, da moram jaz tukaj v stran.”

“Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še nikoli branil, — vrag naj vzeme še kolesce — pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h kovaču. Jutri bi vas pa peljal, naj si bo ta ali kteri če, jaz ali fant moj. Jaz menim, naj bi mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne. Moja stara — zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla zvečer kaj čez ponev, da se bo dalo ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se človek v blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja volja, da se bo ležalo za silo.”

“Jaz sem obljubil, da pridem danes” — odgovorí mladi tujec, “ali ne morem nikjer drugej tu v obližji voznika dobiti?”

“Bogme, ne z lepo;” odgovori Peharček, “tod imajo ljudjé bolj vole, konja imam samo jaz.”

Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval zdaj to zdaj to, kako bi mladenča na pot spravil. “Bode že!” reče čez nekaj časa; “ali jezdarite?”

“Še nikoli nisem bil na konju,” odgovorí potnik.

“No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. Peharček! ali imaš konja napasenega?”

“Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred sem mu povesmo detelje vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal.”

“Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav kupljeno sedlo. Pa bova gospodu vsak pol posodila, naj jezdi.”

Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: “Nikarte mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govorí, ki pravi, da tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na pósodo dati: ne žena, ne pipa, ne konj. Pa ker ima moj sirec že stara rebra in je že vsemu vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi — gospoda poznal.”

“O nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj dobil” reče zdravnik.

Trenotek potem je stal Peharčkov sirec, ki je že malo preveč rebra na očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko na kviško molil, osedlan in očejen na cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svitle dvajsetice v roki, ktere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki tako lepo stojí na koščenem hrbtišču njegove kleke. Mladeneč se je malo nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim sircem, da bo rajši stopal.

“Torej srečno pot, gospod Kvas!” — djal je zdravnik, “pred mrakom boste ravno v gradu. Sporočite moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalo enkrat pridem tje s svojo hčerjo, da mu srečo vošim, ker je dobil tako korenito izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste ví. Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila na prvo in na zadnje vkup. Zahvaljujem se vam za druščino.”

“Prosim, gospod zdravnik! na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno prijaznost!”

“No, no, kaj pak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je, da ne utegnem z vam v stran do Slemenic. Srečno!”

Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdrá po stranskem poti. Gospod Kvas — tako je zdravnik svojega dozdanjega tovarša klical — spodbudí tudi svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je kolikor se je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi zapomnil, kje mora na stran zaviti, da pride prav.

Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na zahod premeknilo; vendar se je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak cestnega prahú vzdigoval in polnil mladenču nos in ušesa. Zastonj so bile vse poskušnje, da bi žival do hitreje stopinje pripravil in tako vsaj nekaj prahú za seboj pustil. Peharčkov sirec je bil tepeža in suvanja tako vajen ko trave; zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je Kvas, kakor sedlu nevaden človek, nekaj boječe in nerodno sedel, zraven pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami natlačeno, moral držati pred seboj, po tem se razume lehko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.

Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceji. Rojen pod prosto slamnato streho je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil in naposled po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem deset mernikov posevka, kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče Luka po starem pomnenji znal na prste našteti. Ali rojenice, ktere imajo pri zibeli vsacega poštenega Slovenca svojo odločno besedo, naklonile so bile našemu Lovretu kmalo po porodu drugi lepši namen: da bo delal z glavo in rabil namesti ótike gosje pero. Znano je življenje ubozega učenca; torej mi ni treba posebej opisovati Kvasovih stisk in bojev z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna glava za učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsiktera druga lepa lastnost je mladenču pridobila podpornikov in prijateljev in je delala starima roditeljema veliko upanja, da se jima spolni poslednja največa želja. Ali čuda! dokončavši ljubljanske šole tihi mladeneč ni “hotel dobro storiti” po materni misli, in ne da bi bil postal mašnik, kazal je vse bolj posvetne naklepe. Hotel je iti v daljna veča mesta v više šole. S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, ampak zameril se je tudi večini svojih podpornikov, tako da je bil skoro popolnoma zapuščen. Vedel je pa, da Angleži še niso iznajdli tako blagotvornega stroja, da bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode živeti. Zató mu je bilo ravno prav, da je po nekem priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu premožnega grajščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah. Ker je bil tudi precej slabotnega zdravja, hotel je po tem tacem okrepiti se na deželi in še kaj zaslužiti za daljno učenje.

Tako ga najdemo ravno na poti. Voza iskaje je bil po sreči naletel na zdravnika Vencelja, in to mu je naklonilo prvič prijetno druščino za potovanje, drugič pa si je prihranil vožnino.

Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudjé so, srečevaje Kvasa, zvedavo ogledovali mladega jezdeca. Vzlasti mlade deklice so se rade ozirale za njim, ker po svoji zvunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladeneč. Ne veliko čez dvajset let star, oblednega okroglega obraza z visocim čelom in živimi črnimi očmí, iz kterih je bil poprej otožen kakor vesel značaj brati, bil je Kvas na prvi pogled vsacemu zanimiv človek. Obleka njegova bi morda v vélicih mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih jej ni bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega suknja cela in še ne oguljena, da-si ravno bi bil poznovavec po natančnem pogledu sodil, da je temu že dobro dolgo, kar jo je krojač iz rok dal. Isto bi se moglo reči o drugem opravku. Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo veliko sreberno uro je nosil na pozlačeni verižici, ktero je naš mladi prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa potegnil pogledovaje, kako dolgo že hodi.

Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem jesenskem dnevi je nastajal prijeten večerni hlad. Zamišljen je sedel mladeneč na konji; niti zeleni travniki in zapuščena rujava strnišča, niti otožno vednozeleno semrečje okrog starih, domišljijo budečih razvalin na obcestnih hribih niso mogle potnikovih oči na sé obrniti, kajti imel je veliko premišljevati. Skoro najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta leta so mu prinesla malo malo vžitka. Veden trud, delo, nadloga in nektero britko uro je prestal; in če je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu ni imel veselega upanja. “Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim ljudém, Bog vé kako bom tam zadovoljen. Morda dobim puste sitneže za svoje zapovedovavce, ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec! Ah Bog moj, kako malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni potreba, da bi z lehko prišel do samostojnega in srečnega življenja! Koliko je ljudí, ki v obilnosti živé in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teží čut, da je na druge navezan, da se za tujo mizo vseda! Vi niste poskusili, kaj je siromaštvo, vi domišljavi poetje, ki trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu ko v premožnosti. Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo, ali prvi pogoj v tem je, da mu osoda pota ne zapira.”